4. okt. 2016

The Infiltrator (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Za nekatere filme nikakor ne moreš reči, da so slabi; zlasti taki, ki temeljijo na resničnih dogodkih in ne skušajo fascinirati z romantičnimi stereotipi o zločinskih poslih, ceneno eksplicitnostjo ali klišejskimi mafijskimi obračuni. Po drugi strani pa težko zares navdušijo prav zaradi duhamornega realizma, slepega opiranja na dokumentirana dejstva ter razmeroma banalne zasnove, ki govori o ljudeh ali dogodkih, o katerih nismo slišali še ničesar — ker pač niso tako noro zanimivi ali izjemni, da bi jih kdo posebej izpostavljal. Saj ne, da razkritje umazanih poslov in pranja denarja organizacije, povezane s kolumbijskim mamilarskim botrom Pablom Escobarjem, ni bilo civilizacijsko pomemben in hvalevreden dosežek organov pregona — a to spet ne pomeni, da lahko od njegove filmske interpretacije pričakujemo pripovedno mojstrovino, primerljivo s kulti tipa The Godfather (1972) ali Goodfellas (1990). Podoben občutek sem nedavno imel pri biografskem prikazu bostonskega gangsterja 'Whiteyja' Bulgerja z obrazom Johnnyja Deppa v filmu Black Mass (2015), pri katerem se še zdaj ne morem odločiti, ali je bil karikirano pretiran ali pa vendarle srhljivo zvest resničnemu človeku — a me to pravzaprav niti ne zanima tako zelo, saj me film ni trajno navdušil vsaj s čim drugim. In spet sem se asociativno spomnil na veliko boljšo kriminalno dramo Donnie Brasco (1997), če že govorimo o agentu pod krinko, ki se tako popolno zlije s svojim namišljenim likom, da začenja njegovo moralno dvoumno poklicno udejstvovanje terjati davek pri resničnem zasebnem življenju.

Po istoimenski biografiji Roberta Mazurja posneta drama spremlja posebnega agenta CBP (U.S. Customs and Border Protection), ki se skuša z avtentičnim delom pod krinko, kjer prevzame ime nekega umrlega Boba Muselle, vtihotapiti v druščino podkupljenih bančnikov, ki v mednarodnih organizacijah in celo v sodelovanju z uglednimi ameriškimi bankami perejo umazani denar od Escobarjevih prekupčevalskih poslov. To mu uspe in Bob (Bryan Cranston) po vzponu v kriminalni hierarhiji postane tesen prijatelj Escobarjevega najvišjega finančnika Roberta Alcaina (Benjamin Bratt). Mreža policijskih zank se vse tesneje ovija okrog vseh vpletenih posrednikov in pajdašev, včasih celo na škodo samega Mazurja, družinskega očeta in zvestega moža, ki je zato večkrat izpostavljen nevarnosti; vendar noče tvegati prehitrih zaključkov in brezumnih akcij, če bi glavni akterji zločinske organizacije nazadnje ušli. S pomočjo požrtvovalnega sodelavca nekonvencionalnih metod (John Leguizamo) in policistke pod krinko (Diane Kruger) jim slednjič uspe osumljence speljati v past na račun vrednot prijateljstva in družinskih načel, ki jih zagovarjajo tradiciji zavezani nepridipravi.

Podobno kot pri zgoraj omenjenem umotvoru gre tudi tukaj za (še preveč) prepričljivo in zapleteno sosledje dogodkov, ki jim posebne teže ne dajo kakšni igralski presežki (četudi gre za všečne, nizkoprofilirane predstave), temveč predvsem dejstvo, da gre za resnično zgodbo — ki pa nikoli ne more biti kinematografsko fascinantna kot namišljena kriminalna saga. Kar tokrat nekoliko okrni vtis zaokrožene celote, je nekonsistentna, raztrgano preskakujoča dramaturgija, ki je zaradi predolge minutaže (ali oportunističnih producentskih odločitev) pred vrati montažne sobe očitno pustila nekatere njegove ključne povezovalne elemente, like in odnose. Tako smo deležni velikanskega števila protagonistov, med katerimi nam vloga nekaterih (ki se hipoma pojavijo in še bolj nenavadno izginejo) ni povsem jasna; pripoved pa se odvija nenaravno naglo, ne da bi postregla vsaj z namigi o nekaterih pomembnih pripovednih točkah. Kolumbijski mafijci zlahka in hitro zaupajo nevpadljivemu ameriškemu finančniku (smešnemu uslužbencu z brki in aktovko) in z najvišjim posrednikom mamilarskega kartela Alcainom skoraj takoj postaneta zaupna prijatelja. (Tako vsaj film te reči prikaže.) Manipulacija umazanega denarja prek mednarodnih bančnih tokov je izvedena mimogrede in gledalec nikoli nima pravega vtisa, za kako velike vsote gre ali kakšno težo imajo te transakcije v okviru zločinskih dejavnosti (ki jih ne vidimo, kot tudi ne samega šefa Pabla Escobarja). Ta nekoherenca in na silo skrpana pripoved pustita razmeroma medel vtis; kljub dobro udejanjenemu vzdušju, ki vendarle daje mestoma slutiti tveganje, ki so mu izpostavljeni možje in ženske zakona. (Recimo pri kompenzaciji z nekaterimi akcijskimi prizori.) Pod črto gre torej za solidno, zavoljo glumaške interakcije dovolj kratkočasno značajsko študijo, ki pa spet ne prinaša česa žanrsko presunljivega in bi za spodoben razvoj te nedvomno zanimive zgodbe zahtevala vsaj televizijsko miniserijo (morda celo podobnega tipa kot Breaking Bad, v kateri je tako blestel vselej všečni Bryan Cranston).

Ni komentarjev:

Objavite komentar